Zjutraj smo bili pred Sardinijo in sem na mobilnem internetu lahko pogledal vozni red avtobusov iz Caselette proti Cagliariju ter ugotovil, da bus pelje le popoldne in bi Mama in Vili na ta način zamudila odhod letala.
Nadaljevali smo z jadranjem ob južni obali Sardinije proti vzhodu, saj sem v vodiču našel naslednjo marino, oddaljeno 40 milj, ki je le še 25 km oddaljena od letališča in bi se nam pot časovno do popoldneva čisto lagodno izšla, stroški taksija pa ne bi bili previsoki. Zapihal je južni veter in jadranje je bilo čisto udobno.
Popoldne prijadramo pred marino Perd e Sali in po radijski postaji najavim svoj prihod, pa mi javijo, da je globina vode v marini za jadrnice prenizka, saj jim je morje v zadnjih letih nasulo več kot meter na debelo peska.
Časovno vse skupaj zdaj ni bilo več lagodno. Do odhoda letala je bilo še tri in pol ure, do naslednje marine v Cagliariju pa 12 milj. Motor je zapel v višjih obratih, kot sem jih sicer vajen in v Cagliariju smo pristali uro in 40 minut pred odhodom letala, se hitro poslovili, Vili in mama pa sta po pomolih pristanišča s torbami tekla proti glavni cesti, nekako dobila taksi in pravočasno prišla na letališče. Mami se je zdaj že drugič v zadnjih letih zgodilo, da je morala teči z barke, a prvič ni bilo po moji krivdi.
Ponoči se mi bo na Skokici pridružil moj “vremenko” Darko in v naslednjih tednih bova skupaj jadrala malo naokoli proti Sloveniji.
V vmesnem času sem v pristanišču napolnil rezervoarje z drago italijansko nafto, saj je poceni gibraltarske nafte žal že zmanjkalo. V Sredozemlju smo letos doslej več motorirali kot jadrali.
Med čakanjem na Darka sem Skokico privezal kar med regatnimi barkami razreda Melges, ki imajo v prihodnjih dneh tukaj svetovno prvenstvo. Skokica se od regatnih bark skorajda nič ne razlikuje 🙂 in nihče me še ni pregnal s priveza.
Vremenske napovedi kažejo, da se z Darkom v prihodnjih dneh na poti Siciliji in Malti ne bova mogla izogniti orcanju, saj je pretežno napovedan vzhodni ali pa južni veter.